UDK 929 Graus J.
Avtor: BIEDERMANN GottfriedDr., univ. prof., priv. doc.Landesmuseum JoanneumRaubergasse 10, A - 8010 Gradec, Avstrija
Naslov: MONSIGNOR DR. TEOL. H.C. JOHANN GRAUS (1836-1921):TEOLOG - KULTURNI ZGODOVINAR - KONSERVATOR - FOTOGRAF
Studia Historica SlovenicaČasopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies ReviewMaribor, 7 (2007), No. 3-4, pp. 529-568, 63 cit., 7 slik
Kategorizacija: 1.01 Izvirni znanstveni članekJezik: nemški (izvleček slovenski in nemški, povzetek slovenski)
Ključne besede: Monsignor Johann Graus, teolog - kulturni zgodovinar - konservator, fotograf, Gradec, Avguštin Stegenšek.
Izvleček: Johannes Graus (1836-1921) je spadal k vsestranskim osebnostim - dejaven je bil kot publicist, častni konservator in akademski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Gradcu. Njegovo glavno delo poleg katoliške pastorale je bilo fotografsko dokumentiranje štajerskih srednjeveških in baročnih spomenikov. V času historizma ga je obenem zanimala tudi sodobna umetnost, mdr. je podpiral gradnjo neogotske cerkve Srca Jezusovega v Gradcu.
 POVZETEK
V življenju Johannesa Grausa je bilo, na kratko rečeno, več izrazitih prelomnic. Za njegovo poznejšo kulturnozgodovinsko dejavnost je bila pomembna služba kaplana v Seckau-u (1867-1871), v gornjeŠtajerskem samostanu, katerega romanska arhitektura iz 12. stoletja ga je morala fascinirati že od vsega začetka. Spremljal je njeno obnovo; ta je potekala v neoromanskem slogu, ki je takrat šele nastajal in ga je propagirala beuronska šola. Naslednje pomembno življenjsko obdobje je bilo predavateljsko delo na Teološki fakulteti Univerze v Gradcu (1875-1920). Sprva je bil dovzeten za raznovrstne pobude, v kasnejšem obdobju pa je kot predavatelj širil svoje znanje naprej. Dejstvo, da je bil Johannes Graus duhovnik, se je za spomeniško varstvo sedemdesetih let 19. stoletja izkazalo kot pomembno in pozitivno. Prav na podlagi stanja sakralnih spomenikov in pristojnosti katoliške cerkve za stavbe v njeni lasti (drugače kakor v laicistični Franciji!), kakor tudi na osnovi 1855 podpisanega konkordata, so hoteli utemeljiti formalno sodelovanje državnih in cerkvenih organizacij ter organov.Fotografija delovne sobe (slika 2), ki jo je Graus desetletja uporabljal v semenišču, kaže varčno in funkcionalno opremljenost z enostavnim pohištvom 19. stoletja. Knjižni regali so nabito polni, vendar lahko le domnevamo, s katero vrsto literature. Po smrti Johanna Grausa naj bi bile knjige vključene v fond semenišča oz. knjižnice Teološke fakultete (knjižnice inštituta). Kaj je dejansko zapustil Teološki fakulteti, kjer je bil docent vse do 1903, bi bilo zanimivo vedeti, vendar to do zdaj še ni bilo ugotovljeno. Graus je umrl v škofijskem domu za starostnike v ulici Bergmanngasse 25. Njegova spominska plošča se nahaja v cerkvi Srca Jezusovega v Gradcu, za katere postavitev in opremo se je Graus močno zavzemal.Spomeniško varstvo je od sredine 19. stoletja naprej postopoma in stalno pridobivalo na pomembnosti, znanstveno pa ga je podpirala umetnostnozgodovinska stroka. Iskra je od tukaj preskočila na posamezne osebe (teologe, duhovnike, učitelje) in druge ustanove (Joanneum, Deželni arhiv, društva), ki so se dela lotili z veliko vnemo. Krščansko razumevanje umetnosti, združeno z zanimanjem za znanost in publicističnim talentom, so tekom let pripeljali Grausa do prevzema že prej ustanovljene publikacije Kirchenschmuck, ki je nazadnje postala temelj širokih poljudnoznanstvenih aktivnosti in je kmalu presegla domoznanski nivo, dasiravno so si prizadevali za široko mrežo informacij za abonente. Redakcija tega časopisa je postala Grausova življenjska naloga.Aktualno védenje o delu Johannesa Grausa dopušča različne pristope. Njegova konservatorska dejavnost v vlogi častnega konservatorja za štajersko (t.j. posameznih okrajev) se je vedno znova omenjala na kratko, pri čemer je nekdanji deželni konservator Walter von Semetkowski posebej opozoril na zasluge neuradnih konservatorjev. Danes sicer večino restavratorskih posegov v času historizma lahko označimo, da so bili preobsežni, preveč temeljiti in da so včasih celo spreminjali oblike, toda pred očmi moramo imeti dejstvo, da so takrat restavriranje razumeli kot historično obnovo v slogu časa, ne pa kot konserviranje in dopolnitev historičnega stanja. Raziskovanje spomeniškega fonda je bilo takrat še v povojih. Kot primer preobsežnih (vendar ne napak razumljenih) restavratorskih posegov lahko navedemo kostnico v Hartbergu. Johann Graus je situacijo približno opisal v Izvestjah Centralne komisije (Mitteilungen der Zentral-Kommission) (1902).še en aspekt Grausovega dela je bilo podpiranje neogotskega razvoja umetnosti, moderne njegove dobe, pri čemer je velik pomen pripisoval stavbarstvu, a je posvečal pozornost tudi sodobnemu kiparstvu, slikarstvu in sočasni umetni obrti. Cerkev Srca Jezusovega Georga Hauberrisserja ml. je dober primer, ki pojasni, koliko je k njeni gradnji v sodelovanju s tedanjim knezoškofom dr. Johannesom Zwergerjem doprinesel Graus. Naslednji vidik znanstvenega ovrednotenja njegovega življenjskega dela je fotografsko-risarska dokumentacija spomenikov, ki jih je Graus obiskal v razdobju več let. V tujini ali na Štajerskem, povsod, kjer je ustvarjal v okviru svojih tehničnih in materialnih zmožnosti, je Grausov dosežek neprimerljiv, kakor je to bilo značilno za številne popotnike v umetnostnih zadevah; ob tedanjih potovalnih pogojih so to bile prave ekspedicije! Grausova dejavnost na področju dokumentiranja ni zgolj poučne narave, temveč lahko zremo nanjo v smislu znanstveno orientiranega fotografa, katerega namen ni bil ustvariti očiten prispevek k umetnostni fotografiji, temveč je skušal zajeti spomenike v njihovi celovitosti in topografskih značilnostih, po možnosti zabeležiti njihovo ohranjenost in dejansko stanje kot osnovo za njihovo inventarizacijo in raziskovanje. Fotografija ter ročno skiciranje imata pri Grausu različne funkcije, po namenu in cilju pa presegata lastne okvire.Kolikor je znano iz umetnostne zgodovine, so bile lastnoročne skice sprva le nadomestek za tisto, česar okrog sredine 19. stoletja za rokovanje tehnično še vedno zahtevna fotografija ni zmogla. Pri Grausu obstajata in se dopolnjujeta obe vrsti dokumentiranja, vendar dvojne dokumentacije (fotografije in skice z opisom in merami) ni pri vseh objektih. Tovrstni zapisi in dokumentirani elementi so zanimivi med drugimi tudi v primeru Pfannberga; so namreč bolj podrobni in popolni od pozneje izdanih Dehiovih Priročnikov (Dehio-Handbücher). Carl Haas, deželni arheolog, je okoli leta 1850 v nekaj besedah opisal tedaj že hitro nastajajočo razvalino Pfannberg (str. 25); nekaj podobnega je Graus uspel izraziti s svojimi skicami in fotografijami - zanimiva vzporednica, ponazorjena tudi v številnih drugih primerih. V spodnjem delu Graus prikazuje na kasneje odstranjeni (in danes v Deželnem muzeju Joanneum hranjeni) freski vgraviran gotski napis; nad tem zariše profile reber in navede mere.Graus je bil nedvomno pomemben predstavnik graških amaterskih fotografov, pri čemer je fotografijo uporabljal kot profesionalno sredstvo za znanstveno dokumentiranje in publiciranje. Cilj je določal metodo. Umetniški vidik ni bil v ospredju. Si je pa očitno dosti belil glavo s fototehničnim oz. fotokemičnim vidikom (taninski postopek), kar gre razumeti kot problem, s katerim se pač srečuje potujoči umetnostni fotograf. Graus je sprva zelo verjetno stremel za tem, da bi spomenike zajel čim bolj popolno, kar pa mu nazadnje vendarle ni uspelo. Negativi in originalni pozitivi vsebujejo na stotine spomenikov (pretežno sakralnih stavb, a tudi posvetnih, predvsem hišne fasade v Gradcu); pri sakralnih objektih posveča večjo pozornost arhitekturi kot cerkvenemu inventarju. Kljub temu lahko prepoznamo določeno sistematiko v inventarizaciji, čeprav je uporabnih posnetkov detajlov zelo malo. Zunanja podoba je večinoma zajeta v več variantah, notranjost pa posneta kot celota; podrobnosti inventarja ali arhitekturni detajli so zelo redki, najbrž iz fototehničnih vzrokov, saj ni bilo lahko prenašati in nameščati težko kamero, potem pa filme razvijati v improviziranih temnicah. V kako skromnih, skoraj primitivnih pogoji je Johannes Graus izdeloval svoje fotografije (nekatere z enostavno žepno kamero) in potem deloma razvijal negative v temnici, ki si jo je sam napravil, opisuje na kratko, a nazorno v že omenjeni knjigi Denkmalpflege in der Steiermark (str. 197) nekdanji deželni konservator Walter Semetkowski (1886-1965), ki je Grausa poznal in cenil tudi osebno. Seveda je Graus uporabljal tudi druge vrste kamer, ki pa se na potovanjih niso izkazale. Moramo se distancirati od teorije, da naj bi Graus bil predstavnik avantgardne fotografije (G. Kodolitsch), kajti njegov cilj ni (ali je komajda) bil umetniško-estetska reprodukcija izbranih motivov (obstaja le malo posnetkov potovanj), temveč skorajda izključno dokumentiranje spomenikov iz čim več različnih vidikov - kolikor so mu to pač dopuščale tehnične naprave, razmere v notranjščinah itd.Časopis Der Kirchenschmuck, ki ga je urejal in vodil Graus, čeprav ne od začetka izhajanja, ni bil namenjen zgolj katoliškim bralcem, ampak je bil poljudnoznanstveno usmerjen. Risbe in mnogo pozneje še fotografije, so ilustrirale široko pahljačo člankov, katerih avtorji so bili strokovni in drugi pisci. Ustanovitev revije sega v leto 1870, izdajalo pa jo je kot svojo publikacijo Krščansko umetniško društvo škofije Seckau, mdr. jo je urejal pater Ulrich Greiner. Sprva je iz finančnih in organizacijskih razlogov list izhajal kot priloga v Grazer Volksblatt. V tem času so že izhajali historični listi, kot npr. od leta 1811 Carinthia I, ki je spomenike na zgleden način obravnavala v znanstvenih razpravah. Carinthio smemo postaviti kot vzor in merilo, zaradi česar se ponuja tako takrat kot tudi danes primerjava s časopisom Kirchenschmuck. Cilj in namen slednjega je definiral njegov ustanovitelj U. Greiner, sicer menih cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu: "Celotna cerkvena umetnost se ne sme vrednotiti po spremenljivem okusu, ... tudi ne zgolj po estetiki, temveč tudi po tem, ali ustreza pozitivni cerkveni zakonodaji."Estetika in oblikovanje okusa sta v času industrijske revolucije igrala pomembno vlogo, toda Kirchenschmuck je hotel posredovati tako materialne kot - še bolj - duhovne vrednote, zato so bili poduk in izobraževanje, usmerjanje in normiranje krščanske vere skozi umetnost, kakor tudi namera, zajeti krščansko umetnost v njenih osnovah, buditi in gojiti krščanski smisel za umetnost, glavne smernice tega novoustanovljenega časopisa. Njegovo ime Kirschenschmuck (Cerkveno okrasje) se nanaša na Ornamenta Ecclessiae, pomeni torej oltarju, paramentom, liturgičnim okraskom itd. posvečati tisto pozornost, ki si jo zaslužijo. Članki nekaterih letnikov so dali že kar inovativne akcente, recimo v Kirschenschmuck 1872 (str. 105 isl.), kjer najdemo pobude za proučevanje zvonov (Wert der Glockenkunde). Članki, ki so obravnavali cerkveno uporabno umetnost v širšem pomenu besede, so bili podani tako, da so se bralci seznanjali s tematiko brez nepotrebnega umetnostnoteoretskega balasta in nerazumljivega strokovnega izrazja. Če vzamemo za primerjavo nekatere letnike dunajskega lista Ver Sacrum, ki vsebuje nekatere pionirske prispevke za razvoj umetnostnega okusa, potem postane jasno, kdo je pravzaprav bila ciljna publika časopisa. Nedvomno je bil Kirchenschmuck namenjen podeželski publiki, manj pa mestnemu bralcu.Zanimiva pa so tudi kratka poročila več dopisnikov, v katerih ni govor o samo postranskih zadevah. Kakor se da razbrati iz poročil o letnih občnih zborih, so negovali intenzivne stike z drugimi umetnostnimi društvi, za vzor pa so si jemali izbrana glasila (Köln). Lahko celo rečemo, da je štajerska škofija s časopisom Kirchenschmuck opravljala pionirsko delo, kaj takega pa ne bi bilo mogoče brez vzornikov. Za Grausa je bilo pomembno, da so se liturgične zahteve skladale s cerkvijo kot stavbo, da se je negovala tradicija in po krščanskem nazoru oblikovan okus.Delo Johannesa Grausa presega ozke regionalne okvire, njegov horizont se razteza od Koroške do španije. Petdeseta leta 19. stoletja so bila za historične znanosti in spomeniško varstvo odločilna faza, saj je 1850 nastala slavna Centralna komisija za proučevanje in vzdrževanje stavbnih spomenikov, od 1856 naprej so izhajala glasila osrednjega dunajskega c.kr. Spomeniškega urada (Mitteilungen, Jahrbuch), na podlagi katerih se je pričelo širiti zanimanje za spomeniško varstvo, še posebej za historično arhitekturo. Sicer so kljub centralističnim tendencam obstajale regionalne razlike, toda v osnovi je razvoj historičnega raziskovanja povsod primerljiv. Tako se da npr. na Štajerskem in Koroškem najti znanstvene zametke že v prvih iniciativah nadvojvode Janeza.